Skip to content

intervju

julij 12, 2009

NEDELO, 12.julij

Skupina mladih MOJ VRT je pokazala, kako lahko namesto običajnega sedenja ob kavi in razmišljanja, kaj vse bi lahko naredili, dejansko nekaj naredimo zase in za druge, pa še kavo lahko ob tem popijemo. Skupina ni imela velikih izkušenj z medgeneracijskimi odnosi, vendar je prav s  skupnim grajenjem zen vrtov uspela povezati štiri generacije. Več o njihovi izkušnji na tudimojvrt.wordpress.com.

Vodnik po dobrih namenih

Petra Štrukelj in Urša Steiner, ustvarjalki zen vrtov v Fužinah, generatorki dobre volje in druženja

Vrt je prijateljstvo, druženje in občutek koristnosti

Asociacija na zen ob omembi imena ljubljanske soseske Fužine je od sredine junija povsem legitimna. Takrat je skupina mladih s projektom Moj vrt, podprtim s strani Movita, uredila pet zen vrtov pred domom starejših Fužine. K sodelovanju so povabili pet umetnic in zen poznavalca Ryuza Fukuhara, ki so skupaj z osnovošolci, predšolskimi malčki, stanovalci doma in fanti iz Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec v dveh dneh ustvarili več kot le vrtove: za članico skupine Petro Štrukelj in eno od sodelujočih umetnic Uršo Steiner je bila izkušnja medgeneracijskega povezovanja v projektu nekaj, kar jima daje polet za naprej.

Od kod ideja za zen vrtove sredi Fužin?

Ideja se je nekega zimskega dne v pogovoru ob čaju porodila iniciativni skupini Moj vrt, ki se je učila tudi iz izkušenj, kako delati s starejšo generacijo v lokalni skupnosti. Iniciativa deluje pod okriljem Združenja staršev in otrok Sezam, kjer se srečujemo različni umetniki. Vsaka po svoje sva spoznali v Sloveniji živečega japonskega plesalca Ryuza: Petra v Sezamu, Urša pa letos spomladi, ko so v okvivu akcije Za lepšo Ljubljano urejali zapuščeno zemljišče v Župančičevi jami. Skupaj z dijaki BIC, Živilska šola Lubljana, prijatelji, prostovoljci, dijaki Waldorfske šole Ljubljana in stanovalci Zupančičeve jame so izvedli čistilno akcijo in ureditev prostora s cvetličnimi koriti ter za en dan postavili doživljajsko igrišče na zapuščeni zelenici, kjer je nekoč igrišče že bilo. Zračunali smo, da je bil naš vložek vreden vsaj štiri tisoč evrov. Dokazali smo, da se iz nič da narediti marsikaj. Vsi, lastnik zemljišča Imorent in donatorji, so bili navdušeni nad našim početjem in pripravljeni pomagati.

In to v kriznih časih.

Da! Pokazalo se je, da še vedno znamo stopiti skupaj. Ljudje hrepenimo po objemu, ljubezni in toplini, s tem ustvarjamo pozitivno energijo. Med prebivalci Župančičeve jame smo opravili anketo, kaj menijo o aktivni, ustvarjalni igri, ki jih ponujajo doživljajska igrišča, in vsi starši so bili navdušeni. Želijo si takih igrišč.

Kako ste se vi igrali?

Uh, mi, otroci blokovskih naselij, smo bili cele dneve zunaj, razbijali šipe, brcali nogomet, se igrali z barbikami, bili ravbarji in žandarji, se obmetavali z vodnimi balončki, imeli medulične boje … (smeh) Naši starši niso bili tako prestrašeni, kot so današnji, življenje je bilo manj stresno in bolj umirjeno, več družinske varnosti je bilo čutiti. Zato želimo ustvarjati take varne prostore. Z delom v Župančičevi jami smo se spoznali tudi z idejo o ureditvi vrtov v fužinskem domu starejših in Ryuzo je takoj privolil, vodja Sezama in mentorica projekta Moj vrt Nada Kirn pa je k sodelovanju pritegnila tudi Uršo.

Kakšni so ti vrtovi?

Načeloma se v njih uporablja nežive elemente, kot so pesek, kamen in les. A vsaka umetnica  je vrt razumela po svoje: nastali so vrtovi z zelišči, z rožami in solato, z nabranim materialom iz Iškega vintgarja, z vilinskimi simboli. Sicer pa jih ni treba obdelovati, namenjeni so opazovanju. To je odlično za vse generacije, saj je razumevanje naravnih procesov tudi del sprejemanja lastnega odraščanja in razvijanja: od starejših nismo mogli pričakovati, da jih bodo obdelovali kot njive, mestne otroke pa smo vsaj malo vrtnarsko angažirali, s čimer nimajo veliko izkušenj. Sodelujoči so se po ureditvi vrtov dogovorili, da bodo redno pregledovali vrt, a vzdrževanje ne zahteva velikega napora.

Kaj sploh je zen? Kako ga vidve rzumeta?

(premislek) Je iskanje harmonije med redom in neredom, je razumevanje in spoštovanje drug drugega in narave, je umiritev in opazovanje procesov narave in sebe, je most med našo osebno kreativnostjo in samo energijo različnih elementov narave: vode, zraka, kamnov, zemlje, rastlin. Je preprostost, čistost, mir. Je malo, a veliko. Ni reda, ni pravil, pa vseeno so. Veliko je simbolike. Najmanj je največ. Je umetnost, ki veliko izpusti, da prikaže jasnost. Je lepota in milina.

Kako so starejši sprejeli idejo o zen vrtovih, ki je slovenski kulturi tuja?

Prav zato, ker nismo sledili zen načelom v klasični obliki. Stanovalci so si zaželeli rože, pa smo jih uporabili. A ko smo začeli ustvarjati s peskom in kamni, so bili navdušeni. Tudi Ryuzov ples, čeprav zelo sodoben, so povsem sprejeli. In mi smo sprejeli njihov način življenja in razmišljanja. Bistveno je bilo druženje, pogovori, prijateljevanje, občutek koristnosti in sprejetosti ter doživljanje vseh teh medčloveških radosti.

Vrt je pač več kot le vrt.

Da. Druga umetnica Aleksandra Gruden je uporabila zlatega vrtnega palčka, ki so se mu kasneje pridružili še trije, prinesle so jih stanovalke. Naš palček je v njih prebudil domišljijo in željo, morda otroško vero v pravljični svet, kar se nam zdi zelo dobro. Predvsem pa smo želeli, da se vrtnarjenje dojame kot metodo praktičnega dela, primernega za vspostavljanje medgeneracijskega dialoga.

Ta vez je po vašem mnenju skrhana?

Da, v vsakdanjem življenju izginja. Nimamo možnosti, da bi se križale poti več generacij, vsak se druži bolj ali manj s svojimi vrstniki. Zato mislimo, da potrebujemo več iniciativ za vzpostavljanje prostorov za druženja med generacijami. Medgeneracijski dialog, ne samo po sorodstveni liniji, je možno zdravilo za osamljenost in izključenost. In ta vrt je lahko odmik, ko rabiš sprostitev, in se dotakneš zemlje, peska, rastlinc … Lahko je tudi združitev, ko govoriš o njem, ob njem s sosedo.

Kaj se lahko starejši naučijo od otrok in obratno?

Oboji drug drugemu dajo nov pogled na svet. Starejši posredujejo življenjske izkušnje, modrost in umirjenost, mlajši pa njim igrivost in živost. Drug drugemu so dali sliko, ki jo vsak dan nosijo s seboj. Mi smo se, recimo, veliko naučili o njihovih osebnih zgodovinah … in zelo veliko smo peli! (smeh) Res so se čudovito povezali med seboj, klima je bila neverjetna. Tudi mlade prestopnike, fante iz Logatca, ki so nam izdelali korita, smo vsi sprejeli z nasmehom na obrazih. Na našo željo so jih za en dan izpustili iz zavoda, fantje so dejansko videli svoje stvaritve, kako funkcionirajo. Prišli so s svojim mojstrom in bili za tistih nekaj ur v okolju brez predsodkov. In javno pohvaljeni z aplavzom, tako da so bili še bolj ponosni nase in na svoje škatle.

fotonovinarka Iva Gruden

Advertisements
No comments yet

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: